Trdim, da je strah največji sovražnik našega življenja. Omejuje naše potenciale in zavira naš razvoj, prepogosto pa prinese točno tisto, česar smo se najbolj bali. Pa se ga vseeno oklepamo in ga (pre)pogosto hranimo. 

Navezujem se na dolgoletne izkušnje. Soustvarjanje v ENKI-ju pomeni pogosto obračanje znanega na glavo, zato je strah, odražen z različnimi obrazi, predvsem na strani partnerjev, s katerimi se spoznavamo prvič, stalnica.

Matematika se zdi enostavna – blagovna znamka, ki želi biti vid(e)na, potrebuje opazno zgodbo, to pa težko realiziramo, če nastopamo v vzorcu že videnega. Če želimo doseči srca in oči ciljne skupine, moramo presenetiti in slednje integrirati v zgodbo blagovne znamke. Kadar smo pri tem nadpovprečni, celo dosežemo, da nas  posamezniki, ki jih nagovarjamo in poosebijo našo zgodbo, priporočijo znancem oziroma o nas širijo dober glas.

Lahko ravnamo tudi varno in izberemo »preverjeno« pot. Če ne drugega, bomo z dovolj frekventnim nastopom, preko medijskega zakupa, naše sporočilo vsaj delno vsilili v um tistih, ki jih nagovarjamo. Pogoj je, da imamo dovolj sredstev, da si to lahko privoščimo.

Ker sem pristaš organskega, takega, ki si zasluži pozornost, verjamem v lateralne zgodbe, čeprav so te potencialno nekoliko tvegane. Zato pogosto obžalujem, ko opazujem, kako upravljavci blagovnih znamk, navkljub nizkim proračunom, raje vztrajajo pri preverjenih in varnih rešitvah kot da bi poskusili nekaj novega.

Že videno težko izstopa. Nešteto primerov v tujini dokazuje, da je drugačna filozofija, razumljivo, pripravljena strateško, magnet za uporabnike. Tudi iz lastne prakse lahko zaključim, da se je tveganje vedno izplačalo, pogosto v močno preseženih ciljih, včasih celo tako, da je lokalna zgodba postala opažena celo mednarodno. Zakaj se torej bojimo?

Dokler iščemo odgovor na to vprašanje, lahko vsi naredimo prvi korak. V naslednjem mesecu si lahko postavimo izziv in tvegamo vsaj na enem področju svojega dela. Vsaj na enem majcenem. A tam z zavezo, da zares tvegamo. Zapustimo vzorce in poskusimo nekaj povsem novega.

Ali pa se zadovoljimo z razlago misleca Osho (Pogum: radost drznega življenja, Primus, 2015, str. 50-51), ki svetuje, da zaupamo neznanemu. Kot pravi: »Za izpolnitev svoje usode potrebujete veliko poguma. Ljudje, ki jih je strah, ne morejo preseči okvirov znanega, ki vedno ponuja določeno mero udobja, varnosti, zanesljivosti in domačnosti. Človek se popolnoma zaveda položaja in zna ravnati v njem – ni potrebe, da bi bil buden. Zato je znano tako primerno."

V trenutku, ko prečkate mejo znanega, vznikne strah, kajti zdaj postanete nevedni – ne veste, kaj storiti in česa ne. Zdaj niste več tako prepričani vase. Lahko naredite napake in zatavate. Zaradi tega strahu se ljudje oklepajo znanega in kadar se človek oklene znanega, je mrtev.

Živimo lahko samo nevarno – druge poti ni. Samo v nevarnosti zorimo in rastemo. Človek mora biti pustolovec, vedno pripravljen tvegati znano, da bi spoznal neznano. Ko okusi radost svobode in neustrašnosti, se nikoli ne kesa, ker ve, kaj pomeni živeti optimalno. Takrat ve, kaj pomeni, če življenjska bakla gori na obeh koncih. In že en trenutek te intenzivnosti prinese več veselja kot cela večnost povprečnega življenja.«

Pa veliko poguma želim …