OFFF Barcelona je letos praznoval 18 let. Takrat, pred 18 leti, je Hector Ayuso – vstavi obrabljeno frazo tipa »idejni oče festivala ipd.« – sedel na svoji zofi in razmišljal o vsem, kar bi še rad počel v življenju. Lovil se je med konceptom »go with the flow« – jemlji življenje, kot je – in željo, da potrebuje nekaj, kar bi mu to življenje obogatilo / spremenilo. Dogodek, ki bi združeval vse, ki imajo radi vsebino. Ki so vsebinci.

Vsebinci po Hectorjevo niso nagrad in priznanj željni tiči, ki hlastajo po več, ambicioznost zamenjujejo s požrešnostjo in so prepričani, da se svet vrti okrog njih. In da so entitled. Ker pač.

To so tisti, ki so okusili in zavrgli korpo svet, ki jim je malce vseeno, kaj si o njihovem delu misli kritična masa. Ker ustvarjajo zato, da potiskajo svoje meje. Po srcu umetniki, ne imetniki. In kakšna je razlika? Vse, kar ustvarjajo, ima globlji pomen. V prvi vrsti za njih same. Raziskovanje, brskanje, praskanje, potiskanje, radovednost in večno nezadovoljstvo z doseženim rezultatom jih delajo vedno boljše. In če si vedno boljši, vedno presenetiš. In če presenečaš, se lahko na istem festivalu pojaviš vsako leto. In vsako leto vedno in znova očaraš. Tudi tiste, ki so vedno znova tam. In neredko zaslišiš tudi marsikateri vzdih.

Včasih smo njihovi za-njim-ci čisto star-strucked. In se nerodno prestopamo, medtem ko čakamo na njihov podpis. Morda na skupno fotografijo. In človek se sploh ni slekel ali objavljal svojih selfijev, ni imel svojega reality showa in ni influencer. Človek v resnici dela.

Včasih pridejo zvezde. Ki so se slekle. Na primer Stefan Sagmeister, ki mu nekateri še danes zamerijo, da je The Happy Film v resnici zelo žalosten dokumentarec. In poznamo vsaj eno osebo, ki je jokala ves čas filma.

Ne zamudite nadaljevanja zapisa v prihodnjem tednu.