Popularna kultura je gobelin stališč, idej, odnosov, podob in »fenomenov«, ki (trenutno) obstajajo v družbi in/ali kulturi.

Izraz pop kultura so »posvečenci« višjih slojev nalepili na plebejce že v 19. stoletju, s čimer so z razširjenimi nosnicami tako opisali slab(š)o izobrazbo in »nižjerazrednost«. Prvovzbrsteli popki pop kulture so začeli kukati na plano po drugi svetovni vojni z razvojem množičnih medijev, ki svoje poslanstvo opravljajo še danes. Razcvetela se je konec 50. let z glasbo in zadišala konec 60.

Splošnemu izrazu kultura so priskočili na pomoč umetniki in stil – obdobje začeli poimenovati pop art. Osnovna ideja gibanja je bila, da uporabijo vsakdanje objekte, jim vdihnejo lasten umetniški podpis in izabrišejo mejo med »visoko« in »nizko« umetnostjo.

Warhol, Lichtenstein, Rosenquist, Hockney in še mnogi drugi so vsak na svoj način dojemali obdobje in ustvarjali kultno umetnost. Najdlje v pop-ularnost osebe/osebnosti je dregnil Warhol, ki je odlično portretiral tedanje vidne osebnosti, jih naredil še bolj POP-ularne, zaželene ter pripomogel k njihovi kultnosti. Kot objekta, kot osebnosti.

Pa ne pozabimo dejstva, da si je drznil pleskati tudi čez Mao Tse-tunga in Lenina. Umetnost. Kultura. Pop kultura. Pop art. Pa zavrtimo čas naprej in se ustavimo v letu 2016.

Težko rečemo, da smo v kakšnem umetniškem obdobju. Predvsem smo že vse videli in smo vsega vajeni. A Pop art kot gibanje še kar ostaja. Morda ne vedno likovno, ampak s pridihom ideje osnovnega gibanja.

Fascinira me popularizacija neke kultne osebnosti. Če pogledam z roba vesolja in se distanciram od zdrave pameti, razumem celo populariziranje negativcev. Kot je Mao Tze tung na primer.

Imam pa težavo. Kar veliko. Ker kljub temu, da stojim na robu vesolja, brez zdrave pameti, ne razumem popularizacije Donalda Trumpa. Koliko sodobnih umetnikov je svoj navidezni boj proti uporabilo za to, da Trumpa pravzaprav banalizira v pop osebnost?

Sagmeister &Walsh sta na primer izdelala stran »pins won't save the world«, kjer z nakupom »antitrump« priponk v resnici iz posameznika delata živi bilboard, na katerem je – Donald Trump.

Vir: www.pinswontsavetheworld.com

Stockholmska digitalna agencija Animal je postavila spletno mesto, kjer lahko trobite v Trumpovo betico in se ob tem noro zabavate. Ampak vseeno – gledate Trumpa. 

Vir: www.trumpdonald.org

Plastikmagazine je predstavil kar nekaj Trumpovih portretov mladih, perspektivnih umetnikov.

Vir: www.plastikmagazine.com

Timothy Goodman je pred Trump Tower postavil »predstavo« dveh Donaldov. S sloganom »Stop the cray on voting day«. Zopet s Trumpomovim bednim ksihtom na razglednicah.

Vir: www.tgoodman.com

Politični satiriki, kot so Colbert, Trevor Noah, vsi SNL-jevci, Oliver, Corden, O'Brien, imajo polna usta Trumpa in zopet ne razmišljajo o tem, da ljudi zabavajo. S Trumpom. Torej Trump me zabava? Srsly, nihče pri zdravi pameti ne bi smel pomisliti na to, da je Trump zabaven. Trump je produkt neumja, poneumljanja, generičnosti, ovčkanja, strahu in še česa, kar morda ni samo stvar omejenosti.

Skratka, kot živeči v nekem prostoru in omejenem času je morda na mestu vprašanje, ali soustvarjamo kaos ali ustvarjamo prihodnost? Če smo ustvarjalci (in tukaj iz črevesja industrije najprej spolzi oglaševanje), potem za božjo voljo ne poveličujmo diareje, ne popularizirajmo negativcev, omejencev … Ne dajmo jim prostora, v katerem lahko zasmetijo eno samo zdravo pamet. Zadušimo ga, ignorirajmo ga, ne priznajmo ga. Zavit v temo v lastni temi bo tam ali ostal ali pa na plano privlekel svetlobo.

Odgovornost ni abstrakten pojem, ampak vrednota in mati svobode. In z izgubo katere koli bomo izgubili obe.